Drzna in pogumna pot okoli sveta Alme M. Karlin

Kulturnozgodovinska in antropološka razstava: Kolumbova hči Alma M. Karlin

Avtorica razstave in postavitve: Barbara Trnovec

Oblikovanje: Takkolektiv

Kje: Galerija Cankarjevega doma v sodelovanju s Pokrajinskim muzejem Celje

Kdaj: od 21. septembra 2017 do 14. januarja 2018

 

V torek, 17. 10. 2017, sem si v Cankarjevem domu z manjšo skupino učencev naše šole ogledala razstavo o svetovni popotnici slovenskega rodu, Almi M. Karlin, ki so jo ob 90. obletnici vrnitve Alme M. Karlin s poti okoli sveta pripravili v Cankarjevem domu.

Slovenska popotnica, pisateljica, pesnica, prevajalka in zbirateljica, poliglotka, teozofinja, Alma M. Karlin, se je rodila 12. oktobra 1889 Slovencema, očetu Jakobu Karlinu, ki je bil major avstro-ogrske vojske, in materi Vilibaldi, učiteljici na celjski dekliški šoli. Kot večji del tedanjega celjskega meščanstva je tudi Alma govorila in pisala v nemškem jeziku, slovenskega jezika pa ni govorila najbolje, zato ga ni uporabljala pogosto, le pogovorno. V družini so govorili nemško. Zgodaj je pokazala smisel za glasbo, risanje, še najbolj pa za učenje tujih jezikov. Srednjo šolo je končala v Gradcu, od tam pa je leta 1913 odšla v London študirat jezike. Študirala je angleščino, francoščino, latinščino, italijanščino, norveščino, danščino, ruščino in španščino.

Novembra 1919 je že odšla na pot in bila zdoma vse do leta 1927. Znana je bila po tem, da je bila v naši deželi prva, ki je potovala sama. Preživljala se je s pisanjem novinarskih člankov, romanov in potopisov. Bila je tudi prevajalka in inštruktorica angleščine, saj je znala tekoče govoriti kar deset jezikov. Na njeni poti jo je vedno spremljal majhen kip Li Tieguai, povezovalec starih civilizacij.

Njena pot se je začela v Genovi, nadaljevala v Peruju in Panami, kasneje se je odpravila v ZDA ter na Havaje. Najpestreje je bilo na Japonskem, zaradi katere je svojo pot začela. Vedno je občudovala to deželo in njene čare. Od tam je domov v Celje pošiljala spominke, kot je kimono. Na Kitajskem si je privoščila fotoaparat in naredila veliko zanimivih fotografij. Na Tajvanu je dobila tako imenovano bolezen otekle glave – zaljubila se je v gospoda I. Nihče ni vedel ničesar o njem, ne kdo je bil ne kaj je delal. Pot je nadaljevala v Avstraliji in na Novi Zelandiji, na Fidžiju, tu so jo povabili na morske polže (v tistih deželah imajo podobno vrednost kot kaviar). Pot jo je vodila na Salomonove otoke, kjer je hudo zbolela za malarijo. Tudi posel ji ni več uspeval. Prav na teh otokih je dobila pripomoček, s katerim je največkrat upodobljena, tj. ogromno pahljačo. Potem je odpotovala v Novo Gvinejo in Indonezijo. Tu so jo skoraj požrli ljudožerci, vendar se je rešila in spoznala svojo drugo veliko ljubezen, gospoda H. V Indiji in na Javi ji je posel spet “obrnil hrbet”, zato je domov poslala svojega edinega zvestega sopotnika Li Tieguaija, ker je verjela, da ji prinaša nesrečo. Kmalu se je domov vrnila tudi sama, saj so jo obvestili, da njena mama leži na smrtni postelji. Prispela je decembra 1927 in vsem pokazala zbirko svojih spominkov.

V življenju ji je stala ob strani njena najboljša prijateljica Thea. Bila je slikarka in naslikala je kar nekaj slik, ki predstavljajo Almo in njeno življenje. Skupaj sta posadili drevo, pod katerim so ju pokopali. Alma je umrla 14. januarja 1950.

Razstava o naši slovenski popotnici se mi je zdela zelo zanimiva. Bila je prva ženska, ki si je na pot okoli sveta upala sama. O njej bi se lahko več učili tudi v šoli, saj je njeno življenje zelo zanimivo.

V središču razstave sta Almina pot okoli sveta in kronološka predstavitev življenja ter dela. Na ogled so postavljeni predmeti iz njene osebne zbirke in drugih zbirk, med njimi skrivnostni kipec Li Tieguaija, ki mu je pripisovala nadnaravne moči, japonski lesorezi, slovar desetih jezikov, izjemno bogata zbirka razglednic, fotografije, osebni predmeti ter pohištvo. Na ogled je postavljen tudi redek portret Alme M. Karlin, ki ga je ustvaril Božidar Jakac, ko sta se spoznala v partizanih.

Videz in postavitev slik ter spominkov sta mi bila zelo všeč. Najzanimivejši se mi je zdel velik globus z osvetljenimi točkami Almine poti, ki je stal na sredi sobe.

Po razstavi sta nas mentorica Irena Daugul in knjižničarka Sabina Vidmar pospremili še na delavnico origamijev. Tam sta nam vodji pokazala, kako izdelati mačko, klavir in tjulnja. Po zanimivem dnevu sem nekaj origamijev odnesla v šolsko knjižnico. S pomočjo deklet iz knjižničarskega krožka sem postavila zanimivo razstavo, ki si jo lahko v naši knjižnici tudi ogledate.

 

Besedilo: Gaja Ž., 8. b

Fotografije: Gaja Ž., Irena Daugul

 

Oznake: , , , , ,

 

Več prispevkov iz ME Tovarniška