Mednarodna izmenjava učencev v fotozgodbi

Mednarodna izmenjava učencev
Slovenija, Grosuplje – Francija, La Mans
FOTOZGODBA
V letošnjem šolskem letu smo učenci osmih razredov prvič dobili priložnost za izmenjavo s francoskimi učenci. Ti so nas obiskali 21. 3. 2017. Gostili smo jih teden dni. V tem času smo jim pokazali najlepše dele Grosupljega in njegove okolice. Med drugim smo si ogledali Županovo jamo. Na Bledu smo dopoldan preživeli v blejskem adrenalinskem parku. Ob koncu tedna si je večina učencev ogledala Piran, Portorož, Lipico in Postojnsko jamo. Nekateri so spoznali tudi preostale naše sorodnike. Poleg izletov smo se tudi učili. Francoski učenci so  spoznavali naš jezik in našo zgodovino, mi pa smo izvedeli nekaj o njihovem domačem kraju La Mansu, kulturi, znamenitostih in slavnih prebivalcih … Preživeli smo lep teden in se zelo spoprijateljili. Komaj smo čakali, da obiščemo Francijo in se ponovno družimo z novimi prijatelji.  O našem obisku pri francoskih prijateljih  govori najina fotozgodba, ki sva jo ustvarili v okviru šolske bralne značke za Zlatega orla.

FOTOZGODBA OBISK FRANCIJE
Prišel je dan, ko smo se začeli pripravljati na odhod v tujo deželo. Pripravili smo predstavitve o Sloveniji. Z mentorji in našimi starši smo se dogovorili o vseh podrobnostih pred odhodom; o  stroških, bivanju, obnašanju, programu ipd. Kmalu je bilo vse urejeno, dan d pa se je začel hitro približevati …
V torek, 16. maja 2017, smo se navdušeni zbrali pred šolo. Pripravljali smo se na odhod. Beležili, kdo manjka, zbirali prtljago, preverjali, če smo vzeli vse s seboj in se nazadnje poslovili od staršev. Avtobus nas je odpeljal na  pot proti Benetkam. Po skoraj 4-urni vožnji smo končno prispeli na letališče. Opravili smo vse potrebne formalnosti in neučakano pogledovali na tablo z odhodi, kdaj se bo na njej prikazalo ime letala, ki bo odletelo v Pariz. Ni trajalo dolgo in že smo se vkrcali na težko pričakovano letalo. Veselo smo kramljali, dokler nas ni pilot prosil za posluh. Opisal nam je, kako ravnati v izrednih razmerah, do katerih na srečo ni prišlo. Stevardese so nam bile neprestano na voljo za vprašanja. Večina nas je letela že prej, za nekatere pa je bilo to nekaj novega. Let je potekal mirno. Bil je dovolj dolg, da smo imeli čas za medsebojni klepet, v katerem smo si zaupali svoja pričakovanja, strahove in želje. Na letalu smo zadremali vsaj za kakšno urico, preostali čas pa poslušali glasbo in se pogovarjali. Sedežni red nam na začetku ni bil preveč všeč, a smo ga kmalu prilagodili svojim željam. Posebno srečo smo imeli tisti, ki smo sedeli pri oknu, saj smo lahko vso pot občudovali razgled. Na letališču v Parizu smo bli zelo začudeni. Tu smo naleteli na veliko večjo gnečo turistov kot v Benetkah. Dolgo smo čakali na avtobus, ki so nam ga priskrbeli Francozi. Iz neznanega  razloga ga ni in ni bilo. Razgledovali smo se po letališču, nato pa končno dočakali šoferja, a je ta potreboval še uro počitka … Obiskalii smo znani lokal Starbucks Coffee in v njem zapravili večino svojih prihrankov. Končno je bil šofer avtobusa pripravljen, da odrinemo. Pot do La Mansa je bila dolga in ura je bila že pozna. Bili smo utrujeni od celodnevnega potovanja. Ob deseti uri zvečer smo  prispeli do parkirišča v La Mansu, kjer so nas pričakali naše sestre in bratje. Po najhitrejši možni poti so nas spravili v postelje. Za nami  je bil naporen, pred nami pa še napornejši dan.
Naslednji dan smo se že navsezgodaj zjutraj odpravili v Trnuljčičin grad, ki je bil od La Mansa oddaljen dobri dve uri. Vožnja je bila dolga, a smo bili spet polni energije in pripravljeni na nov dan. Nad Trnuljčicinim gradom smo bili fascinirani. Bil je vse, kar smo pričakovali. Mogočen, lep, veličasten in zanimiv. Vreme nam je bilo naklonjeno, kar je naredilo naš obisk še lepši. Svobodno smo se sprehajali po gradu, si ogledovali razstave in se družili. Kasneje smo malicali in se zabavali z našimi, tedaj že zelo dobrimi prijatelji iz Francije. Imeli smo se res dobro. Močno smo se povezali, družili smo se tudi z učenci s Poljske, ki so imeli izmenjavo z učenci s St. Juliena. Pozirali smo drug drugemu in dan preživeli svobodni, sproščeni in predvsem brezskrbni. Celo dejstvo, da smo morali ves čas govoriti angleško, nas ni motilo
Četrtkovo dopoldne smo preživeli v šoli, imeli smo predstavitve in delavnice, popoldne smo se lahko prosto sprehajali po mestu. Bili smo navdušeni nad starim delom. Podili smo se po ulicah in si privoščili stoodstotno svobodo, ki smo si jo s trdim delom zaslužili. Med sprehodom  smo bili očarani nad enotno barvo hiš. Še posebej so nam bile všeč stare hiše. Z veseljem smo nekaj časa prebili v lokalu, kjer smo kramljali s prijaznim lastnikom.
V petek smo ves dan namenili muzeju dirk 24-hours La Mans. Tam smo bili ravno med vikendom, ko so potekale priprave za dirke, zato smo imeli vpogled v celotno dogajanje. Bili smo presenečeni nad navijaškim duhom in pozitivnim vzdušjem.
Veliko navijačev je kampiralo kar tam. Izmenjali  smo nekaj besed, a nas je ujela nevihta. Premočeni kot psi smo čakali na tramvaj. Na srečo so nam učitelji dovolili oditi domov pred uradnim koncem programa. Kljub slabemu vremenu smo se imeli neverjetno in videli stvari, ki nam bodo v spominu ostale še dolgo.
V soboto smo se polni pričakovanj že zelo zgodaj zjutraj odpravili v prestolnico Francije. Vožnja z avtobusom se nam je vlekla, toda pred nami je bil nepozaben dan. Najprej smo obiskali noterdamsko cerkev. Toliko smo slišali o njej, brali Noterdamskega zvonarja … nismo prav verjeli, da smo na tem kraju. V živo je bila cerkev še veliko bolj veličastna. Naša naslednja postaja so bile Champs Elysées (Elizejske poljane). Prečudovito vreme je poudarilo lepote neverjetnega mesta. Posneli smo neskončno veliko fotografij, da bi si kraj čim bolje zapomnili. Ob muzeju Louvre se  je naše navdušenje samo še stopnjevalo, saj so tu posneli res veliko znanih filmov. Zavračali smo črnopolte prodajalce, ki so nam na vsakem koraku sledili, nam poskušali prodati vse možno in znali celo nekaj slovenskih besed. Spuščanje milnih mehurčkov na glavnem trgu je naredilo naš dan popoln. Eifflov stolp. Ostali smo brez besed. Njegova velikost in lepota sta nas navdušili. Oblaki so bili za fotografiranje kot narisani. Množica ljudi je bila nepopisna … nismo mogli verjeti svojim očem. Na Eifflov stolp smo se želeli podpisati, a smo ugotovili, da je to zaradi podstavka nemogoče. Bili smo malce razočarani, toda naše veselje zato ni izpuhtelo. Učitelji so nam dali uro in pol časa, da smo se razgledali in šli, kamor smo želeli. Morali smo paziti nase in na svoje osebne stvari, ker Pariz kjub svoji lepoti ni najbolj varno mesto na svetu.
Nedeljo smo preživeli v družbi svojih prijateljev in njihovih družin. Kjub odsotnosti naših slovenskih prijateljev smo se imenitno zabavali. Spoznali smo tudi ostale družinske člane, predvsem pa dobili odličen vpogled v vsakdanje življenje družin, brez olepšav. Bili smo prisotni pri družinskem kosilu in vseh ostalih vsakodnevnih aktivnostih. Za en dan smo postali del njihovih družin, njihove kulture …
V nedeljo smo dobili priložnost, da se še tesneje povežemo z našo sestro/bratom. Dan je, kot vsak drug, prehitro minil. Kmalu smo se žalostni odpravili v svoje sobe, saj se je približeval čas odhoda. Na vrsti je bila  poslovilna večerja. Še zadnji trenutki skupnega druženja, zadnji trenutki iskrene sreče. Igrali smo košarko in se še bolj povezali. Bili smo sproščeni, saj nas ni skrbelo za pribljižujoče se teste v šoli …
Napočil je dan odhoda. Zbudili smo se že zelo zgodaj zjutraj. Bili smo utrujeni od napornega tedna, ni nam bilo do odhoda. Jutro smo preživeli v naglici, ob pakiranju in še zadnjih objemih ter poslavljanju od družinskih članov. Svojo žalost smo skrivali za nasmehi in upanjem, da se bomo še kdaj videli. Redkokdo se na izmenjavi naveže tako močno, kot smo se mi. Snemali smo še zadnje skupne fotografije in pri sebi zanikali dejstvo, da bomo kmalu odšli.  Sledili so zadnji stiski rok, objemi, objokani obrazi in neskončna žalost. Slovo nikoli ni lahko, a v tistem trenutku se nam je zdelo še posebno težko. Na srečo ali žalost, kakor se vzame, ga je bilo v nekaj minutah konec. Obljube, da se še vidimo, so iz zvenele v poslednih objemih.
Vožnja do letališča je minila hitro. Tam so se nam na obrazu ponovno zarisali nasmehi. Odločeni smo bili, da bomo uživali še zadnje trenutke sproščenosti, še zadnje trenutke pred šolo in vsakdanjimi obveznostmi. Vedli smo se, kot se vedejo najstniki, kakor da na svetu nimajo niti ene skrbi. V tistem trenutku je res nismo imeli. Na letalu smo podoživljali in  se smejali preteklim dogodkom ter premlevali bližnjo prihodnost. Še zadnjič smo se v taki zasedbi brezskrbno smejali. Kot bi trenil, smo pristali v Benetkah. Vožnja do doma se ni vlekla. Ura je bila pozna, bili smo utrujeni. Hkrati smo bili neizmerno žalostni zaradi odhoda, a smo se potihoma veselili domačih postelj. Z iskrico v očeh, utrujeni, a srečni, smo se poslovili drug od drugega in se odpravili vsak na svoj dom. Tako je bilo konec popolnega tedna, za katerega se nam je zdelo, da je minil v hipu.

Prispevek pripravili: Jerca Bučar, 8. a in  Neli Perme, 8. c
Mentorica: Irena Daugul

 

Oznake: , ,