Urban Šifrar: Plovba proti nebu

Zdi se mi prav, da ob koncu šolkega leta nekaj besed povem o Urbanu Šifrarju, mladem literarnem talentu, ki je letos zaključil 9. razred. Da je res mojster besede, dokazujeta tudi dve nagradi na literarnih natečajih. Lani je bil med nagrajenci na Roševih dnevih, v tem šolskem letu pa je bil med tremi nagrajenci, ki so prejeli priznanje za najboljše literarno delo po izboru žirije na literarnem natečaju Bodi pisatelj, na katerega je prispelo 252 prispevkov. Obrazložitev žirije: Dogajanje v poetični zgodbi je postavljeno na morje, kjer visoki valovi sanj segajo do neba in se vračajo k človeku. Lirska vsebina nagovori bralca in mu sporoča, da se bo vse zgodilo natančno tako, kot se mora zgoditi. Kompozicijsko spretno napisana pripoved pove, da so samo sanje edina nedotakljiva stvar v človeškem življenju.

Pisateljsko spretnost je kot osmošolec okronal z zlatim Cankarjevim priznanjem, v tem šolskem letu pa je dobil malo Prešernovo nagrado za literarne dosežke.
Urban pa ne piše samo proze, ampak je izreden lirik. Njegove pesmi so polne simbolike, impresij in nosijo tako močno sporočilo, kot bi jih pisala odrasla oseba.
Prav sedaj je v tisku njegova pesniška zbirka ZvezdOgledi, avtorica ilustracij pa je Zala Katarinčič.
Želim mu še veliko razburljivih plovb na valovih domišljije.
Videli smo, da je pomočnik odšel k deklici, se sklonil in vprašal: »Zakaj ti to toliko pomeni?« Deklica je hotela povedati, da si ni želela prepira, verjela je, da se zaupanje in nezaupanje širita kot roj kobilic, hotela je zaupanju pripraviti prostor. Hotela je samo najti sanje, ki bi nakodrale njene svetle pramene. Iskala jih je v morju, sklanjala se je čez palubo in preiskovala dno s svojimi iskrivimi očmi. »Pregloboko je,« je rekla. Nato jih je iskala na nebu, a luna je bila presvetla in jo je zaslepila, da ni mogla videti, kje se sanje začnejo, niti kje imajo rep, da bi jih lahko potegnila dol, na našo barko. »Morda pa so sanje v tebi,« se je potem oglasila Luna. »Si pogledala vase?« »Ampak v meni je samo srce,« je odgovorila deklica. »Pospešujemo na dvanajst vozlov!« se je naenkrat zadrl krmar. Pluli smo nekje po severnem morju, kjer je koncentracija sanj in pijancev kar največja. Opazil sem, da smo na premcu samo še jaz, deklica in Luna. Tudi pomočnik je odšel na krmo, kjer gledajo kite. Stopil sem do nje in rekel: »Kaj sploh hočeš s sanjami?« »Samo videti jih hočem,« je odgovorila. Upiral  sem oči v noč, da bi ji pomagal iskati, a jih ni bilo na vidiku. »Lahko ti priskrbim daljnogled,« sem se spomnil. »A so tako daleč?« »Morda. Ampak moraš jih najti sama,« sem odgovoril in jo pustil, stoječo ob ograji, ter odšel v podpalubje. »Pridi, sanjač!« so vpili možje, opiti od morske bolezni in irskega piva. »Tukaj imamo sanje utekočinjene!« »Prav, možje! Samo da vam teknejo!« sem odgovoril. To noč sem pil sam, v svoji kajuti, želel sem si pač nekega občutka, ki ga nisem mogel najti v družbi gospodov tam zunaj, ali pa sem bil po vsej verjetnosti spet samo samovšečen. Gledal sem skozi lino in se prepuščal omotici. Glasba iz ozadja se je čudovito skladala s stanjem v moji glavi, dokler ni zamišljenosti iznenada prekinil pok iz revolverja. Očitno so se malo preveč razvneli, sem pomislil in stopil tja, da bi videl, kaj se je zgodilo. Sklanjali so se nad nekoga v kotu. »Umaknite se!« sem zaklical, ker sem bil  na ladji zadolžen za zdravstvene zadeve. »Prekleto,« sem zamrmral. Na tleh je ležala mala deklica, zadeta v hrbet, brez zavesti. »Sama se je sprožila, gospod!« je zaklical eden od njih. »Res je,« se je oglasil drugi. »A če ne bi ti mahal z njo po zraku, bi ostala prav takšna kakor prej!« Pustil sem, da so se spričkali, kakor se možje pač znajo, sam pa hitro stopil po bolniško torbo. Obrnil sem jo. Hotel sem že zajokati ob pogledu na njene kodrčke, ki so se ponekod obarvali krvavo rdeče, a moral sem ostati zbran. Rana ni bila zelo globoka, a tako malo telesce je zelo prizadela. Imela je še največ nekaj dni, po hitri oceni. Dokler je še bila v nezavesti, sem moral to izkoristiti. Razkužil sem rano z alkoholom, ki sem ga imel kar precej pri roki, zaustavil krvavitev, nato pa prijel pinceto ter izbezal kroglo. Srce me je bolelo, a nisem smel popuščati. Nato sem vse skupaj obvezal in jo položil na svojo posteljo. Spet sem se zagledal skozi lino. Koliko priložnosti za smrt imajo nekateri, sem pomislil, pa se jim ne zgodi nič, drugi pa, in to najbolj nedolžni, padejo ob prvi priložnosti! Saj ne vem, kaj je sploh bilo takšnega na tej deklici, da mi je prirasla k srcu, kot bi bila moj otrok. Pa ji nihče niti ne ve imena, sem pomislil. Kako čudni smo ljudje, sem si rekel. Svoja imena bomo izvedeli šele na grobovih. Na sivih kamnih jih bomo videli, s silo vrezana v trdo skalo, zvenela bodo v podzavesti in mi ne bomo niti vedeli, ali zvenijo tuje ali domače. Nekoč, po svoji smrti bi rad videl svoj grob. Ampak nikoli ne bi rad videl njenega. Nočem, da bo njen grob morje, kajti ne bom ga mogel gledati. Zahteval bom, da jo pokopljemo na kakšnem otoku, sem pomislil. Nato sem stopil ven, na palubo, in se zagledal v nebo. Sploh ni bilo temno, Luna je osvetljevala morje z bledo mesečino, pene na vrhovih nežnih valov so se svetlikale in ladja je škripala, ko so se zadevali vanjo. »Vsak odide, ko je najbolj pripravljen,« je nenadoma spregovorila Luna. »Slišiš, zdravnik? Vsak odide takrat, ko je najbolj pripravljen.« »Ampak – ona,» sem ugovarjal, »ni še našla sanj!« »Našla jih bo,« je odgovorila. »Zaupaj!« Zaupanje mora biti najtežja stvar na svetu, sem pomislil. »Kako naj zaupam? V kaj naj zaupam?!« sem zakričal. »Da se bo vse zgodilo natančno tako, kot se mora,« je umirjeno odgovorila. »Kaj pa ti? Ves čas se spreminjaš! Danes ne pokažeš niti zvezd, tako si svetla, kdaj drugič pa te sploh ni!« »Ne spreminjam se jaz,« je rekla, »ampak vi. Spreminjate se vi. Tudi deklica se ne bo nikoli spremenila. Spremenili se bodo le tvoji občutki.« »Prav,« sem rekel. Gledal sem čez ograjo, v temo niča pred nami, ko se je v daljavi začelo kazati svetlikanje. Nenadni svetlo zeleni odtenki so se začeli risati po nebu, kot bi zagorelo tam zgoraj, in kmalu je bilo takšno celo nebo, gorelo je v neštetih barvah in se prelivalo v tisočih vrstah, vsi zvoki so potihnili, ladja je nemo drsela naprej, nad nami pa veličastna predstava, sanje so se spustile prav do nas in nas objele s svojimi mavričnimi rokami, potegnile so nas k sebi, združile so se z nami … ni bilo razlike med morjem in nebom, vse je bilo eno, ustavil se je čas in izginil prostor. »Severni sij!« je zaklical pomočnik. »Pridite ven, možje!« Deklica!« sem pomislil. Stekel sem v kajuto, si jo položil v naročje in jo odnesel na palubo. Rahlo je odprla oči in me poklicala po imenu. Prepričan sem, da se ga je sama spomnila, a pristajalo mi je, kot nič drugega, in vedel sem, da mi je bilo namenjeno, nato sem jo poljubil na čelo in prinesel na palubo. Položil sem jo na noge, ona pa je stekla prav do premca, vsi so jo spustili mimo. Stala je tam, na koncu sveta, in se smejala, smejala iz vsega srca, vrtela se je in klicala: »Sanje! Sanje!« Mi smo jo pustili in zdaj sem videl, da je imela Luna prav. Našla je svoje sanje, končno, in še več – bila je v svojih sanjah, stegovala je po njih ročice, bile so dosegljive, prav tam, med nami so bile, v svoji skrivnostni domačnosti so se prelivale med nami, iskale nove poti in na koncu zažarele nad nami v vsej svoji lepoti in mogočnosti. Ne vem, kaj smo raje opazovali, sij ali deklico, niti se ne bi mogel odločiti, saj sta se ti dve stvari zlili v eno, kot se zlijeta dva odtenka barve, tako se je deklica zlila z vsemi barvami.
Na koncu so sanje odšle od nas, a ostale so v deklici, žarele so v njenih očeh in nas spominjale na čisto radost in veselje. Vsak odide, ko je najbolj pripravljen, sem potem pomislil na Lunine besede. Zjutraj mi je deklica sedela v naročju, spet sva bila na premcu, da nama je veter mršil lase. »Hvala,« sem spregovoril. »Rešila si me. V tvojih očeh sem se še enkrat rodil, z novim imenom,« sem ji govoril, ko sem ji gledal v oči. »Hvala tebi,« je odgovorila, in čeprav je odhajala, ni bila mlahava, bila je živa kot še nikoli, s svetlikanjem v očeh in nakodranimi prameni. »Našla sem sanje. Našla sem jih!« je rekla, ko je zapirala oči. In tako sem zrl v čist, nov dan, jasen veter smo imeli, in na obzorju smo videli sveže upanje. Tako se je torej končala zgodba o mali deklici, ki je iskala svoje sanje in jih našla, drugi pa so svoje sanje našli v njej, kajti tudi ona je postala del sanj.

Prispevek pripravila: Urban Šifrar, Betka Jamnik

Fotografija: Jerca Kepa Šifrar

 

Oznake: , , ,