Skok na zadnji skupni tabor (9. b, 9. e)

Pot do jeseniške doline ni dolga in nam je hitro minila. Ovinke do Javorniškega rovta smo prepeljali z osuplimi izrazi, a smo zaupali voznikovemu spretnemu sukanju volana.

Že ob prvem kosilu smo se navdušili nad neverjetnim talentom našega chefa. Njam njam, smo pomlaskali krompirjev golaž in razvajali brbončice z zavitkom najslajših gorenjskih jabolk.

Popoldan so se učenci ponosno spopadli s pobeljenimi strminami na za njih malce nenavadnih smučeh. Moramo si priznati, da nam do rezultatov našega športnega čudeža – Petre Majdič – manjka še kar nekaj pretečenih razdalj v dolžini našega največjega vzporednika; hkrati pa moramo priznati, da so učenci bili polni entuziazma. Njihova volja bi lahko premaknila tudi sosednji Stol, zato se jutri vrnejo k večanju svojih aerobnih meja.

Za romantično vzdušje so poskrbele naša učiteljica Irena, ki nas je povabila na nočni pohod, in mnoge zamrznjene iglice, ki so se lesketale v mesečini in v soju naših naglavnih lučk. Pričarale so nam predčasno božično vzdušje in nam ogrele srce. Nekaj toplih misli pošiljamo tudi vam.

Besedilo: J. Šabić, D. Tomšič, M. Zupančič

Fotografije: J. Šabić, D. Tomšič, M. Zupančič

 

 

Oznake: , , ,

 

Več prispevkov iz ME Tovarniška