Na vroč poletni dan, 21. 6. 2023, smo se z učenci 7.r odpravili proti Gorenjski. Po kratkem postanku v Radovljici smo pot nadaljevali do Krope, kjer smo  v Kovaškem muzeju spoznali razvoj fužinarstva. Muzej se nahaja v mogočni fužinarski hiši iz 17. stoletja. Presenečeni smo spoznali, da je v fužinarskih hišah bivalo od 5 do 8 družin, torej tudi do 120 ljudi , ki so si delile le eno kuhinjo. V muzeju so nam pokazali različne žeblje, od najmanjših, ki so jih uporabljali za izdelavo cokel, do največjih »venezianov« ali benečanov, ki so jih kovali za povezavo lesenih pilotov pri gradnji Benetk. Različnih vrst žebljev je kar 120, kovaški mojstri pa so morali biti zelo marljivi, saj so jih morali izdelati okoli 2000 na dan. Ogledali smo si tudi maketo, ki prikazuje pridobivanje železa za kovanje žebljev v Kropi v 19. stoletju. Zaradi tehnološkega napredka so starejše talilne peči, ki so se imenovale »peči na volka«, nadomestile večje peči, v kateri je bila talilna peč (plavž) in težko kladivo na vodni pogon, imenovano norec. V muzeju smo občudovali umetnine domačega umetniškega kovača Joža Bertonclja. Izvedeli smo, da je umetnik za enega izmed mnogih razstavljenih svečnikov potreboval kar 200 ur dela. Ob potoku Kroparica smo se sprehodili do vigenjca (kovačnice), kjer nam je mojster pokazal, kako je izgledalo življenje kovača. V kovačiji se je kovalo, kuhalo in jedlo, vrteli pa so se okoli treh ognjišč. Zaradi prahu, ki je nastajal ob kurjenju in kovanju, je med jedjo pogosto škripalo med zobmi. Tudi učenci so se lahko preizkusili v kovanju žebljev in v dobesednem pomenu spoznali pregovor »Kuj železo, dokler je vroče.«

Po vročini kovačije smo se razveselili hladu in svežine Blejskega vintgarja, občudovali brzice in tolmune, opazili tudi kakšno ribo in se po osvežitvi s sladoledom polni novih vtisov podali na pot proti domu.

Besedilo in fotografije: Nina Stropnik Kunič

 

Oznake: , , , ,